Domov arrow vsi dogodki arrow O evtanaziji nekoliko druga─Źe
O evtanaziji nekoliko druga─Źe
Stali┼í─Źe komisije za medicinsko etiko (KME), ki ga je sestavil prof. dr. Borut O┼ílaj
Ne po naklju─Źju tema evtanazije v zadnjem ─Źasu ponovno polni medijski prostor in zbuja interes naj┼íir┼íe javnosti. Ker je pri tem pogosto dele┼żna enostranske, poenostavljajo─Źe in pogosto tudi zavajajo─Źe predstavitve, se ─Źutim tako v vlogi univerzitetnega profesorja filozofije, ki se raziskovalno in pedago┼íko prete┼żno ukvarjam prav s problemi etike, kot tudi v vlogi ─Źlana in podpredsednika komisije RS za medicinsko etiko dol┼żnega, da na kratko opozorim na nekatere ┼íir┼íe vidike evtanazije, ki so pri nas zaenkrat ┼íe manj znani. Brez vsakega dvoma lahko trdimo, da je evtanazija problem, ki ima ─Źedalje ve─Źji dru┼żbeni naboj ter nedvomno in globoko eti─Źno, pravno, medicinsko in tudi politi─Źno relevanco, obenem je prepreden s ┼ítevilnimi strastmi, vanj posegajo razli─Źni svetovnonazorski, religijski, politi─Źni in celo ekonomski interesi, in kon─Źno, v ne tako majhni meri posega tudi v mo┼żno prihodnost ─Źlove┼ítva. Vsekakor je evtanazija glede na njeno vsebino in ume┼í─Źenost tako v aktualne kot tudi v predvidljivo prihodnje dru┼żbene okoli┼í─Źine izrazito ve─Źplastna in skrajno kompleksna tema, zato je ┼íe toliko bolj pomembno, da se je lotevamo onstran politi─Źnih in ideolo┼íkih okvirov, z veliko mero racionalne in tudi ┼íir┼íe eti─Źne razsodnosti ter senzibilnosti.
S pojmom evtanazije (dobesedno: dobra oz. lahka smrt) znotraj strokovnih krogov praviloma mislimo aktivno usmrtitev neozdravljivo bolnega pacienta, ki je motivirana s so─Źutjem in spo┼ítovanjem pacientove avtonomno izra┼żene volje. Pogosto uporabljani pojem pasivne evtanazije je zavajajo─Ź, saj ne gre za obliko evtanazije, temve─Ź za opustitev oz. prekinitev zdravljenja. Ta mo┼żnost je zakonsko regulirana tudi pri nas in zato ni pravno sporna. Doslej so evtanazijo uzakonile le tri dr┼żave: Nizozemska leta 2001, Belgija leto za tem in nazadnje ┼íe Luksemburg. Velika ve─Źina dr┼żav torej trenutno nasprotuje legalizaciji evtanazije (ponekod je bil uzakonjen samomor z zdravni┼íko pomo─Źjo: V petih ameri┼íkih zveznih dr┼żavah; v kantonu Z├╝rich v ┼ávici, v zvezni dr┼żavi Viktoriji v Avstraliji in nazadnje v Albaniji, ki je tako edina dr┼żava na svetu, ki je tak zakon sprejela na ravni celotne dr┼żave). Pomembno je tudi opozoriti, da evtanaziji nasprotujejo vsi temeljni mednarodni dogovori in konvencije (Evropska konvencija o varstvu ─Źlovekovih pravic, Helsin┼íka deklaracija o biomedicinskih raziskavah na ─Źloveku, ÔÇŽ); do uzakonitve evtanazije je odklonilno, kar javnosti gotovo ni neznano, tudi mnenje Komisije RS za medicinsko etiko ter slovenski Kodeks zdravni┼íke etike.
Kljub odklonilnemu mnenju velike ve─Źine dr┼żav ter vseh mednarodnih pravnih, eti─Źnih in drugih strokovnih dogovorov, ki evtanazijo enotno zavra─Źajo, zahteva po njeni uveljavitvi temelji na nekaterih razlogih, ki vsekakor terjajo resno obravnavo in jih ni mogo─Źe prepri─Źljivo zavrniti zgolj s sklicevanjem na svetost ┼żivljenja. Oglejmo si zato najprej nekaj argumentov, ki govorijo v prid njene uzakonitve: ─îe izhajamo iz sodobnega stanja atomizirane dru┼żbe posameznikov in na novo uveljavljene vrednote kvalitete ┼żivljenja, potem se zdi, da bi uveljavitev pravice do smrti, torej ─Źasa in na─Źina smrti, pomenila dovr┼íitev idealov avtonomnega subjekta in njegovih pravic. Ob tem moramo nujno upo┼ítevati tudi pove─Źan vpliv pacientovih pravic in mo┼żnosti, da sami avtonomno odlo─Źamo ali soodlo─Źamo o na─Źinih zdravljenja ali celo njegove prekinitve. Avtonomija pacienta in njegove pravice, kar je brez dvoma hvalevredno, danes sodijo k temeljnim na─Źelom medicinske etike. Od avtonomije pacienta do legalizacije evtanazije pa znotraj danih dru┼żbenih okoli┼í─Źin vsaj formalno gledano pot ni ve─Ź tako dolga. Po uveljavitvi pravice do brezpla─Źnega ┼íolstva, zdravni┼íke oskrbe, veroizpovedi, spolne usmerjenosti, svobode govora in ┼ítevilnih drugih, vklju─Źno s ┼íirokim naborom pacientovih pravic, bi na koncu sledila ┼íe pravica do izbire ─Źasa in na─Źina lastne smrti, s ─Źimer bi v pomembni meri raz┼íirili in nemara celo dovr┼íili razsvetljenske ideale ─Źlovekovih pravic in njegove avtonomije. S stali┼í─Źa genealogije ─Źlovekovih pravic in v povezavi s poenostavljenim razumevanjem avtonomije subjekta, ki je v ozadju tovrstnega razmisleka, se to na prvi pogled sli┼íi smiselno in prepri─Źljivo. Ve─Ź kot to pa vendarle ne. Pravica do smrti kot pravna kategorija namre─Ź ne zdr┼żi resne presoje. Smrt je biolo┼íko dejstvo, na katerega je obsojeno vse, kar se rodi v ┼żivljenje. Pravica do ne─Źesa, na kar smo vsi ┼żive─Źi brezpogojno obsojeni proti na┼íi volji, je nesmisel. Tako kot nimamo in tudi ne moremo imeti pravice do rojstva, saj o na┼íem rojstvu zavestno, ─Źe sploh, razmi┼íljajo in se glede njega odlo─Źajo na┼íi star┼íi in ne mi, tako in v ┼íe ve─Źji meri tudi za domnevno pravico do smrti velja, da je ni mogo─Źe pravno smiselno in neprotislovno utemeljiti. Pravica do smrti je lahko zgolj intimna kategorija, ki je vezana na povsem osebno odlo─Źitev, ki najde svojo uresni─Źitev v samomoru. Te pravice posamezniku nih─Źe ne more vzeti, vendar pa to ni tista pravica, ki jo zagovorniki evtanazije povezujejo z mo┼żnostjo uzakonitve usmrtitve na zahtevo.
V bistveno ve─Źji meri nedvomnosti in prepri─Źljivosti pa v prid uveljavitve evtanazije govori dejstvo hitro starajo─Źe dru┼żbe in spremenjene socialne razmere. Visoka starost s seboj prina┼ía doslej manj znane kroni─Źne in degenerativne bolezni, ki pogosto pomenijo dolgo predsmrtno trpljenje. ─îe to pove┼żemo z ni─Ź manj razveseljivim dejstvom ─Źedalje ve─Źje socialne izoliranosti starih, onemoglih in invalidnih, potem ni te┼żko razumeti, da ┼ítevilni, ki jih je dru┼żba zaradi njihove ┬╗neuporabnosti┬ź pahnila na obrobje in jih naredila za njene nekoristne ─Źlane, v stanju neozdravljive bolezni, osamljeni, pozabljeni in zapu┼í─Źeni od svojih najbli┼żjih, prizadeti v svojem dostojanstvu, izpostavljeni telesnemu in du┼íevnemu trpljenju, pahnjeni v stanje popolne nemo─Źi in odvisnosti od preobremenjenega zdravni┼íkega osebja v obupu prosijo za hitro odre┼íitev. Pomislimo: ┼Żivimo dlje, hkrati pa nas dru┼żba socialno izolira bistveno prej kot v preteklosti. Fiziolo┼íki smrti namre─Ź ─Źedalje pogosteje predhodi neprimerno bolj problemati─Źna socialna smrt. Deset, dvajset, trideset ali ┼íe ve─Ź let ┼ítevilni ┼żivijo ┼żivljenje, ki mu dru┼żba ne priznava nobene vrednosti ve─Ź. Atomizirana osamljenost ┼żive─Źih dobi svojo ultimativno in najbolj raz─Źlove─Źeno podobo v brezupni osamljenosti starih in ┼íe zlasti umirajo─Źih. Ko se starosti kon─Źno pridru┼żi neozdravljiva bolezen, ki je v─Źasih povezana z dolgotrajnim in trpe─Źim umiranjem, je ne le smiselno, temve─Ź je moralno-eti─Źno celo nujno, da iz spo┼ítovanja ─Źlovekovega dostojanstva in ohranjanja minimalnih standardov humanosti ukrenemo vse, da umirajo─Źemu pomagamo dostojanstveno umreti. Vse do sem je zadeva smiselna in legitimna. Vpra┼íanje, ki obvisi v zraku, se glasi, kako to storiti, kako se skratka odzvati na klic po dostojanstvenem umiranju, ki bo, to zdaj ┼że z gotovostjo vemo, postajal ─Źedalje glasnej┼íi? Osebno bi predlagal, da se problema umirajo─Źih lotimo z vpra┼íanjem, ki bo dovolj ┼íiroko oz. multikomponentno: Kako pomagati neozdravljivo bolnim in nesmiselno trpe─Źim dostojanstveno umreti, ne da bi z vpeljanimi postopki in ukrepi ogro┼żali temeljne standarde humanosti dru┼żbe kot celote? Tako formulirano vpra┼íanje ┼że v izhodi┼í─Źu predpostavlja ne le nujnost na┼íe pomo─Źi umirajo─Źim, temve─Ź upo┼íteva tudi faktorje tveganja, ki ga predlagana re┼íitev, pa naj bo tak┼ína ali druga─Źna, prina┼ía s seboj.
Zagovorniki evtanazije povsod po svetu v en glas zatrjujejo, da je to najbolje storiti tako, da posamezniku na pravni ravni zagotovimo pravico do lastne izbire na─Źina in ─Źasa smrti, pri tem pa izhajajo izklju─Źno iz dejstva posameznikovega trpljenja; ┼íir┼íe dru┼żbene vidike, ki bi jih uveljavitev evtanazije prinesla s seboj, pa v celoti zanemarijo. Pozabljajo skratka, da se s pravno regulacijo evtanazije biolo┼íko-─Źustveno motivirani zorni kot so─Źutja, ki ga v izhodi┼í─Źu in v odnosu do njega ustvari trpljenje posameznika, v hipu spremeni v dru┼żbenega, saj bi pravna uveljavitev pravice do smrti za seboj nujno potegnila tudi dol┼żnost dr┼żave, da tej pravici ugodi, hkrati s to dol┼żnostjo pa bi se verjetno spro┼żila tudi veriga daljnose┼żnej┼íih dru┼żbenih posledic, ki nikakor ne bi ostale omejene le na trpe─Źega posameznika, njegove svojce ter na o┼żje aspekte zdravstva.
Oglejmo si zato na kratko ┼íe nekaj najbolj problemati─Źnih vidikov, ki bi jih s seboj prinesla legalizacija evtanazije. Kot ┼że nakazano, moramo najprej pomisliti na to, da pravno regulirana pravica do evtanazije nikakor ne bi ostala omejena le na re┼íevanje posameznih tragi─Źnih usod, temve─Ź bi bistveno ┼íir┼íe in tudi globlje posegla v vrednotno tkivo celotne dru┼żbe. Tvegam celo trditev, da bi njena uzakonitev pomenila idealni neoliberalni ukrep, saj bi neoliberalizem na ta na─Źin in potem, ko si je ┼że povsem pokoril podro─Źja gospodarstva, financ, politike, ┼íporta in celo izobra┼żevanja in znanosti, kon─Źno posegel tudi v samo jedro tradicije humanizma in si manipulativno podredil njegovo klju─Źno in za vse dru┼żbene skupine konsenzualno sprejeto in spo┼ítovano normo ÔÇô dostojanstvo. Pomislimo: Evtanazija je najpreprostej┼íi, naju─Źinkovitej┼íi, najhitrej┼íi in hkrati tudi najcenej┼íi na─Źin re┼íevanja neozdravljivo bolnih, invalidnih in potencialno tudi vseh tistih, ki v ┼żivljenju ne vidijo nobenega smisla ve─Ź. Za neoliberalni trg, ki temelji na prera─Źunavanju koriti, zni┼żevanju stro┼íkov in pove─Źevanju storilnosti, bi bila to malodane popolna zmaga. Najve─Źje ┼żrtve sodobnega, neoliberalnega vrednotenja ┼żivljenja so po definiciji njeni naj┼íibkej┼íi ─Źlani, stari in ┼íe zlasti neozdravljivo bolni. Sodobna dru┼żba jih brez kan─Źka so─Źutja odrine na svoj rob, jih osami, naredi za odve─Źne in povsem nekoristne. Kdor pa postane nekoristen, izgubi edino zanesljivo delujo─Źo vrednotno dolo─Źilo sodobnega ┼żivljenja: ceno. Ko ta zgrmi k dnu, kar se na neoliberalni borzi individualnega ┼żivljenja zgodi enako hitro kot na finan─Źni, ─Źlovek postane le ┼íe goli stro┼íek in veliko dru┼żbeno breme. ─îe zdaj v ta kontekst postavimo evtanazijo kot mo┼żno ─Źlovekovo pravico in si predstavljamo, da jo dru┼żba, recimo na┼ía, uzakoni, kaj s tem naredimo, kaj dobimo? Mar s tem ne bi, kot je zapisal vrhunski nem┼íki pravnik Albin Eser, zgolj dodatno pritrdili postopnemu razvrednotenju ┼żivljenja in se prepustili njegovemu toku? ┬╗In mar dru┼żba na ta na─Źin ne bi vzela zadeve prelahko in bi z dopustnostjo evtanazije lastne napake le ┼íe zacementirala┬ź?
Seveda bi uzakonitev evtanazije skraj┼íala trpljenje posameznikom, katerih nesmiselno umiranje bi bilo sicer neprimerno dalj┼íe in ┼íe bolj trpe─Źe. Toda na ta na─Źin bi se ┼żal hkrati spremenil tudi na┼í odnos do temeljne vrednote vseh kultur: spo┼ítovanja ─Źlovekovega ┼żivljenja. Na to je prepri─Źljivo opozarjal ┼że Jo┼że Trontelj. Kdor bi zbolel za neozdravljivo boleznijo, bi postal le ┼íe nepotreben stro┼íek, v percepciji ostalih, koristnih ─Źlanov dru┼żbe pa nekdo, ki tiho ┼że trka na vrata evtanazije. V dru┼żbah, v katerih bi z uzakonitvijo evtanazije naredili velik korak k dokon─Źni prevladi neoliberalnega vrednotenja ┼żivljenja, bi se posamezniki zna┼íli pod pritiskom, tako dru┼żbenim kot tudi osebnim, da sami zaprosijo za evtanazijo ter na ta na─Źin izka┼żejo ┼íe svojo zadnjo, ultimativno koristnost in dru┼żbo razbremenijo nepotrebnih in odve─Źnih stro┼íkov, ki bi jih ta imela z njimi, ─Źe bi ┼żiveli ┼íe naprej. ─îe pomislimo, da se dobra polovica vseh stro┼íkov, ki jih dr┼żava namenja za zdravstvo, porabi za zadnje mesece ┼żivljenja, potem si ni te┼żko predstavljati, pod kak┼ínimi pritiski in neredko o─Źitajo─Źimi pogledi bi se zna┼íli posamezniki, ki v dru┼żbi nebi ve─Ź funkcionirali na na─Źin prispevanja k njeni dodani vrednosti. Verjetno bi se v tak┼ínih okoli┼í─Źinah tudi tradicionalni vrlini poguma postopoma vsilil povsem nov pomenski odtenek: za pogumne bi zdaj veljali predvsem tisti, ki bi v dobro koristnih ─Źlanov dru┼żbe zaprosili za lastno usmrtitev; za strahopetce bi posledi─Źno obveljali tisti, ki bi se kljub svoji ideolo┼íko vsiljeni nekoristnosti ┼íe naprej oklepali lastnega, nesmiselnega in stro┼íkovno gledano povsem nerentabilnega ┼żivljenja. Da bi uzakonitev evtanazije, zlasti v dru┼żbah, ki nimajo dobro urejenega zdravstvenega sistema (in to je v tem trenutku ve─Źina dr┼żav na svetu; vemo, kak┼íen problem je to v Sloveniji), v zaostrenej┼íih dru┼żbenih okoli┼í─Źinah hitro lahko postala priro─Źen instrument tudi za sanacijo izgub v zdravstvu, si res ni te┼żko predstavljati. V tak┼ínih, neoliberalizmu na ko┼żo pisanih okoli┼í─Źinah, bi nam grozila usodna redukcija vrednosti ─Źlovekovega ┼żivljenja na ceno in posledi─Źno izena─Źitev ─Źlovekove cene in dostojanstva. Kdor bi imel (tr┼żno) ceno, bi posedoval dostojanstvo in nanj vezane pravice, kdor bi ceno izgubil, bi izgubil vse; tudi nedotakljivost dostojanstva. Ob o─Źitnih demografskih problemih hitro starajo─Źega prebivalstva, s katerimi se sre─Źujejo vse ekonomsko razvite dru┼żbe, je mo┼żno zlahka predvideti, pred kako velikimi sku┼ínjavami bi se lahko zna┼íli zlasti v obdobjih krize, v morebitnih dru┼żbenih konfliktih ali celo vojnah. Vse to bi usodno spremenilo na┼í odnos do starih in nemo─Źnih, posledi─Źno pa tudi do temeljev humanosti. Nujno pa moramo upo┼ítevati tudi specifi─Źne slovenske razmere, ┼íe zlasti zdaj, ko je bila v parlamentu vlo┼żena pobuda za uzakonitev evtanazije. Nekateri se pri nas ┼żelijo zgledovati po dr┼żavah Beneluksa, ki so doslej kot edine legalizirale usmrtitev na zahtevo. Pri tem pa pozabljajo, da so to ne le dr┼żave z visoko kulturo dru┼żbene zrelosti in odgovornosti, da imajo primerljivo gledano odli─Źno urejen zdravstveni sistem, hkrati pa za njih velja, da so kot izrazito liberalne dru┼żbe v ideolo┼íkem smislu homogene. Za Slovenijo ne velja ni─Ź od na┼ítetega: Stopnja demokrati─Źne zrelosti in dru┼żbene odgovornosti je pri nas dokaj nizka. Zdravstveni sistem z njegovimi dolgovi je dale─Ź od zadovoljivega, hkrati pa smo tudi izrazito ideolo┼íko razdeljeni. Mar je res smiselno, da naj dru┼żba, ki ni zmo┼żna shajati niti z najbolj elementarnimi ideolo┼íkimi in politi─Źnimi razlikami, ki v primerjavi z Beneluks dr┼żavami ne velja za posebej bogato in dru┼żbeno odgovorno, predvsem pa ima zdravstvo kot sistem v nezavidljivem stanju, uzakoni evtanazijo ter se na ta na─Źin usodno prepusti ekonomizaciji ┼żivljenja? Bojim se, da bi bila uzakonitev evtanazije pri nas ultimativni dokaz lastne nezrelosti in pomanjkljive dru┼żbene odgovornosti, saj bi na ta na─Źin vrednost ─Źlovekovega ┼żivljenja v fazi njegovega umiranja, verjetno pa tudi ┼że prej, dokon─Źno postavili pod okrilje neoliberalnih stro┼íkovnih algoritmov. Da o kulturno-ideolo┼íkem boju, ki bi na ta na─Źin dobil nov zagon, ter o mo┼żnostih ┼ítevilnih zlorab, ki se jim kljub neprimerno vi┼íjim standardom dru┼żbene odgovornosti ne morejo izogniti niti v dr┼żavah Beneluksa, sploh ne govorim.
Uzakonitev evtanazije pa s seboj prina┼ía tudi nekatere resne pravne pomisleke. ─îe bi uzakonili ─Źlovekovo pravico, da pod dolo─Źenimi pogoji lahko svobodno odlo─Źamo o na─Źinu in ─Źasu lastne smrti, bi to za seboj potegnilo dol┼żnost dr┼żave, da vzpostavi pravni prostor, znotraj katerega bo mogo─Źe tej pravici ugoditi. Pri tem zlasti ni jasno, kako jo mo┼żno znotraj pravnega reda, v katerem za┼í─Źita ─Źlovekovega ┼żivljenja u┼żiva najvi┼íji status, komur koli nalo┼żiti dol┼żnost usmrtitve na zahtevo. Tudi ─Źe predpostavimo, da bi se v dru┼żbi gotovo na┼íli zdravniki ali drugo usposobljeno osebje, ki bi evtanazijo izvajali prostovoljno, je iz pravnega vidika nesmiselno sprejemati zakonodajo na osnovi golega upanja, da se bo v dru┼żbi morda vendarle na┼íel nekdo, ki bo usmrtitve pripravljen izvajati. Pravno in tudi ┼íir┼íe civilizacijsko sporno je gotovo tudi sprejemanje zakonodaje za izjemne primere, kar evtanazija gotovo vklju─Źuje. ─îe namre─Ź iz izjeme naredimo zakon, potem na ta na─Źin izjema postane obi─Źaj in norma; kar pa za sabo takoj potegne mo┼żnost ┼íir┼íe uporabe in na ste┼żaj odpre vrata t.i. nevarnosti spolzkega klanca. In ne nazadnje: Evropski pravni sistem je enotno ukinil smrtno kazen in to upravi─Źeno utemeljil na nedotakljivosti dostojanstva in ─Źlovekovega ┼żivljenja kot najvi┼íje vrednote. Ob mo┼żni uvedbi evtanazije bi s tem povzro─Źili specifi─Źno in nikakor ne nepomembno protislovje. ┼Żivljenje serijskega posiljevalca in morilca ┼żensk zakon ┼í─Źiti zaradi spo┼ítovanja obeh navedenih na─Źel, ─Źetudi bi si morda njegovo smrt ┼żelelo na tiso─Źe ljudi, v primeru umirajo─Źega pacienta pa bi na podlagi njegove avtonomno izra┼żene ┼żelje po usmrtitvi obe na─Źeli gladko spregledal. Ko gre za morilca, rablja, ki bi ┼żivljenje jemal, zakon ne dovoljuje, v primeru posami─Źne, arbitrarno izra┼żene ┼żelje po smrti, pa bi rablja nasprotno predpisal kot dru┼żbeno dol┼żnost in jo verjetno nalo┼żil zdravnikom. Posameznik bi torej na pravno zavezujo─Źi ravni sam odlo─Źal o tem ali je njegovo ┼żivljenje ┼íe vrednota, ki zahteva pravno za┼í─Źito ali ne ve─Ź. Povsem arbitrarna ┼żelja dolo─Źenega posameznika bi bila tako ne le postavljena nad temeljni vrednoti humanisti─Źne tradicije (dostojanstvo in spo┼ítovanje ─Źlovekovega ┼żivljenja), temve─Ź bi hkrati postala tudi zakon. Tak┼ína sprevrnitev razmerja med dostojanstvom ┼żivljenja na eni in njegovo samovoljno dolo─Źeno (o)ceno na drugi strani ne bi bila le protislovna, temve─Ź bi bila hkrati tudi skrajno nevarna, saj bi omogo─Źila, da lahko ┼żelja posameznika kadarkoli razveljavi temeljna eti─Źna in pravna na─Źela. ─îe se tu ponovno vrnem k temeljnemu vpra┼íanju, kako pomagati neozdravljivo bolnim in nesmiselno trpe─Źim dostojanstveno umreti, ne da bi z vpeljanimi postopki in ukrepi ogro┼żali temeljne standarde humanosti dru┼żbe kot celote?, potem lahko z gotovostjo trdimo, da uzakonitev evtanazije nikakor ni odgovor, ki bi na prepri─Źljiv na─Źin odgovarjal na zastavljeno vpra┼íanje; ┼íe ve─Ź, ker dokaj o─Źitno tako kratko- kot tudi dolgoro─Źno najeda temelje tradicije humanizma, ga ka┼że odlo─Źno zavrniti.
Obstajajo seveda tudi drugi zelo resni pomisleki, recimo medicinski ali pa denimo vzgojni. O teh in drugih, zlasti tudi o nekaterih zelo pomembnih filozofskih pomislekih, sem pisal v svojih ┼ítudijah objavljenih na temo evtanazije, zato jih bom tu izpustil. Ob koncu tega kratkega razmisleka o problemu evtanaziji bi poudaril troje: Prvi─Ź, ni mogo─Źe zanikati, da je problem umiranja velik izziv za zdaj┼ínje in morda ┼íe bolj za prihodnje rodove. Pri tem pa bi se morali za za─Źetek zavedati vsaj tega, da re┼íitev, ki se imenuje evtanazija, ne zadeva le nesre─Źnih bolnikov, kot to neustrezno ┼íe vedno misli ve─Źina (─Źe bi ┼ílo zgolj za slednje, bi bil problem precej la┼żje re┼íljiv), temve─Ź gre v prvi vrsti za vpra┼íanje pre┼żivetja temeljnih standardov humanosti, ki sleherno dru┼żbo ┼í─Źitijo pred samovoljo tistih, ki imajo mo─Ź in vpliv. Kdor ho─Źe odpraviti trpljenje tako, da uzakoni mo┼żnost usmrtitve trpe─Źega, ta je te standarde dokon─Źno poteptal.
Drugi─Ź, prav posebej ┼żelim izpostaviti tudi pomembno opozorilo, ki je pravzaprav klju─Źno: ─îe do uzakonitve evtanazije pri nas kljub pritiskom dolo─Źenih skupin ne bo pri┼ílo, nekaj umnosti je pri nas kljub vsemu namre─Ź ┼íe vedno mo┼żno prepoznati, pa to gotovo ne bo in tudi ne bi smel biti razlog za zadovoljstvo. ┼áe vedno bo namre─Ź pred nami ostal nere┼íen problem umirajo─Źih. Zavedati bi se morali, da bi bila v danih razmerah, ki so ostarelim in neozdravljivo bolnim vse prej kot naklonjene, najhitrej┼ía pot do uzakonitve evtanazije prav to, da ni─Źesar ne ukrenemo. Najhitrej┼ía zato, ker se bodo ÔÇô kot trenutno ka┼że ÔÇô dru┼żbene razmere s ─Źasom predvidljivo zaostrile do te mere ÔÇô pri nas ┼íe toliko prej ÔÇô, da druge re┼íitve kot je ta, ki jo na naju─Źinkovitej┼íi, najhitrej┼íi in najcenej┼íi na─Źin ponujajo zakonsko regulirane mo┼żnosti usmrtitve neozdravljivo bolnih, pravzaprav sploh ne bi ve─Ź obstajale. ─îe bomo vse pustili tako, kot trenutno je, potem zagovornikom evtanazije sploh ni potrebno drugega kot potrpe┼żljivo ─Źakati.
Za zaklju─Źek, tretji─Ź, pa ┼íe predlog, ki ┼żeli biti konstruktiven: Pojem evtanazije bi bilo smiselno povsem opustiti in po nem┼íkem vzgledu dosledno uporabljati besedno zvezo pomo─Ź pri umiranju. Tak┼íno poimenovanje je primernej┼íe ne le zato, ker se na ta na─Źin izognemo nakopi─Źeni negativni pomenski prtljagi prvega pojma, temve─Ź predvsem tudi zato, ker sintagma pomo─Ź pri umiranju bolj natan─Źno in jasno imenuje to, za kar pri na┼íem odnosu do umirajo─Źih gre, oz. za kar bi nam moralo iti. Iz uporabe te sintagme pa izhaja tudi ne povsem zanemarljiva sprememba, ki odlo─Źilno vlogo akterja v tem primeru namenja vsem tistim, ki umirajo─Źega na njegovi poti spremljamo in mu pri tem pomagamo (v prvi vrsti je to seveda zdravstveno osebje, vendar ne le to). ─îe bi predlagano terminolo┼íko spremembo sprejeli, bi to za seboj potegnilo zahtevo po dodatnem, tudi pravno relevantnem vpra┼íanju: Kaj bi lahko in morali v odnosu do umirajo─Źih storiti mi, zdravi ljudje, ter kak┼íne so pri tem na┼íe pravice in dol┼żnosti?
(24. 1. 2019 podano javnosti; tu objavljeno 13. 2. 2019)