Domov
8. HIPOKRATOV VEČER: MINEVANJE, ODHAJANJE
Združenje slovenskih katoliških zdravnikov je v sodelovanju z Domom sv.Jožef 14.marca 2018 organiziralo osmi Hipokratov večer z naslovom MINEVANJE, ODHAJANJE. Tema večera je bila namreč paliativna oskrba (PO).

Uvodoma smo predvajali dva videa – kratka filmčka, ki sta simbolno ponazarjala naslov večera: prvi je prikazal nemalokrat šokantno preobrazbo vrste znanih osebnosti iz filmskega sveta: mladi, lepi obrazi so se pred našimi očmi spreminjali, ko jih je načenjal zob časa, ki ne pozna izjem; je neizprosen in nikomur ne prizanaša; minevanju ni mogoče uiti ... niti z lepotnimi posegi … Ker filmček, s katerim smo želeli ponazoriti odhajanje, na spletu ni bil več dosegljiv, je pa izpovedno zelo močan, ga je voditeljica Hipokratovega večera mag. Alenka Hofferle Felc na kratko obnovila: dedek, čigar otroci so razsejani po vsej deželi, je vsako leto za božič sam. Dobiva voščila, dobiva pozdrave, a otroci ne utegnejo priti, da bi skupaj praznovali: vsi so poklicno uspešni; službene obveznosti jim preprečujejo, da bi obiskali očeta – dokler nekega dne pred božičem ne dobijo sporočila, da je oče umrl. Za pogreb vsi najdejo čas: žalostni, objokani se dobijo pred domačim pragom, a ko vstopijo, zagledajo slovesno pogrnjeno mizo in nenadoma izza kuhinjskega vogala pride – nihče drug kot njihov oče. »To je bil edini način, da sem vas zbral skupaj«, je smehljaje pripomnil.
Na srečo smo našli filmček, ki odhajanje ni ponazarjal nič manj zgovorno kot zgodba, ki smo jo slišali: že naslov je na prvi pogled kontradiktoren: Life of Death – Življenje smrti. Dogajanje je postavljeno v gozd, med gozdne prebivalce: katerekoli živalice se poosebljena Smrt dotakne, 'zaspi' … dokler se lepega dne ne zaljubi v srnico, ki pooseblja Življenje. A tudi srnica se zaljubi v Smrt, zato se je ne boji … približa se Smrti, izzove njen dotik – in tudi ona 'zaspi' … Simbolika filmčka je najlepše zajeta v misli, ki jo najdemo v knjigi hrvaškega avtorja Adrijana Predraga Kezeleja Življenje – smrt – življenje (str.394): Ljubezen je najpomembnejša lastnost življenja. Je pa tudi najpomembnejša lastnost smrti. Kajti če sta življenje in smrt dela iste celote, potem zanju veljajo isti zakoni.

Po uvodnem delu smo poslušali predavanja.
O PO kot dodani vrednosti v medicini je predavala mag. Mateja Lopuh, državna kordinatorka za PO in vodja mobilne paliativne enote za Gorenjsko. Paliativni pristop je revolucija v medicini, podobno kot je revolucija transplantacija organov. PO pomeni drugačen odnos, pristop k bolniku, pri čemer se uporabljajo vsi dosežki sodobne medicine. V PO je v ospredju bolnik kot osebnost. Ne gre le za prepoznavanje simptomov, gre za spoznanje, da človek ni le bolezen, ni skupek organov, ampak je bio-psiho-socialna celota. Pomembno je, da spoštujemo tisto, kar mu v življenju zares veliko pomeni. To mu želimo omogočiti; pri tem imamo na voljo vsa sredstva, ki nam jih ponuja in omogoča medicina. Nikoli ne razpravljamo o tem, koliko časa je še ostalo, ampak o trenutnem stanju in možnostih, ki jih imamo na razpolago. Včasih je bolečina edino, kar bolniku omogoča, da je viden in slišan. Pomembno je, da ločimo, kaj se dogaja v njegovem telesu in kaj od zunaj vpliva na simptome. Nemalokrat šele bolezen pomaga družini, da stopi skupaj in si iskreno pogleda v oči. Tudi žalost, jeza, razočaranje se lahko manifestirajo, izražajo z bolečino. Mag. Mateja Lopuh doživlja PO kot izziv, kot možnost, da vidi vso širino, globino, celovitost življenja. PO razume kot pot rasti, razvoja - ne le v strokovnem, temveč tudi v osebnostnem smislu.

Dr. Božidar Voljč, predsednik Državne komisije za medicinsko etiko, je predaval o etičnih načelih v paliativni medicini. Na začetku se je vprašal: "Ali nam je narava podarila značaj, ki je primeren za zdravnika, ali smo zdravniki postali po naključju?" Izpostavil je štiri temeljna etična načela v paliativni medicini: dobronamernost, neškodljivost, spoštovanje bolnika in pravičnost. Vsi bolniki niso deležni PO v enaki meri: eni je imajo veliko, drugi nič. V PO je vidik koristi za bolnika drugačen: treba je znati pravočasno opustiti nekoristno zdravljenje. Zavedati se moramo, da ni "rože", ki bi lahko premagala moč smrti. Potrebno je vzpostaviti stik z bolnikom, da nam zaupa, da izvemo, kaj si zares želi, in to moramo tudi spoštovati. Včasih bolnikom niso povedali, da imajo raka; pustili so jih v nevednosti, kar je v nasprotju z danes veljavnimi etičnimi načeli PO. Če bolnik ni seznanjen z boleznijo in s svojim stanjem, mu odvzamemo možnost avtonomnega odločanja. Če bolnik začuti, da do njega nismo iskreni, izgubimo njegovo zaupanje. Dogaja se, da svojci grozijo s tožbo, češ, da je potrebno življenje bolnika vzdrževati za vsako ceno. V takih primerih mora prevladati stroka, odločitev mora biti konziliarna – na osnovi posveta v zdravstvenem timu, med strokovnjaki, in dobro dokumentirana.
Pravičnost pomeni, da vsak lahko uveljavi svoje pravice, zato mora biti PO dostopna vsem. Dr. Božidar Voljč je zaključil z osebno izkušnjo: "Kot mlad zdravnik sem spremljal kmečko ženo, ki je imela razširjen karcinom ovarija. Vsak večer sem jo obiskal. Nekega dne me je prijela za roko. Tako je bilo nato večer za večerom. In prav ta dotik je pomagal, da so najini pogovori šli v globino. Na koncu mi je rekla: 'Veste, v zadnjih tednih sem se naučila tega, česar se nisem prej v vsem svojem življenju.' – Ljudje, ki odhajajo, so v nekem posebnem duševnem in duhovnem stanju. Prav zato nas lahko zelo obogatijo. Bolezen ne ovira duhovnosti niti samouresničevanja. Besede te umirajoče žene so iz mene naredile velikega nasprotnika evtanazije. Od takrat sem bolnike začel drugače poslušati."

O duhovnosti v praksi hospica je pričevala Marija Cehner, višja medicinska sestra in 21 let prostovoljka v Slovenskem društvu Hospic v Mariboru. Duhovnost ni le religiozna naravnanost, ampak je vključena v vsa področja in obdobja našega življenja. Duhovnost pomeni naše ravnanje v vsakem odnosu, je tenkočutno spremljanje potreb bolnika, je dotik z življenjem. Praksa duhovnosti se pokaže v tem, kako znamo stopiti iz svojih profesionalnih okvirjev in dopustiti, da se nas trpljenje drugega dotakne; to tudi nas naredi ranljive, občutljive. Sočutni spremljevalci niso tisti, ki razlagajo, pojasnjujejo in učijo, ampak tisti, ki znajo dejavno poslušati, ki ne vrednotijo, in ki znajo molčati. Večkrat se radi umaknemo pred trpljenjem. Biti resnično tukaj in zdaj pomeni biti popolnoma navzoč. To omogoča, da odkrijemo človekovo enkratnost in neponovljivost. Če to uspe, so vse tehnike, metode in spretnosti brez pomena. Sočutje kot duhovna drža naj bi veljalo kot etično načelo, a po mnenju nekaterih gre za šibkost, za slabost. In vendar je nemoč pozitivno čustvo. Brez občutka nemoči ne bi bilo PO niti hospica. Nemoč nas ohranja dejavne, uravnotežene in modre. Gospa Marija Cehner je svoje razmišljanje zaključila z besedami: "Vsi smo na poti iskanja ljubezni in smisla."

Raziskovalni projekt Prepoznavanje duhovnih potreb ob koncu življenja v Domu sv.Jožef je predstavila Irena Švab-Kavčič, vodja Martine hiše – enote za oskrbo starejših, ki deluje v okviru Doma Sv. Jožef. Pokazalo se je, da se zaposleni zavedajo potrebnosti in pomena duhovne oskrbe. Nekateri stanovalci si želijo le verske oskrbe, drugi širše duhovne oskrbe. Duhovno oskrbo lahko izvajajo le tisti, ki bolnika dobro poznajo.

Pater Marko Novak, bolniški duhovnik v Splošni bolnišnici Novo mesto, je pričeval »o objemu usmiljenja in sočutja«. Občuteno je prikazal številne primere, ko je spremljal bolnike v bolnišnici in na domu. Sočutje je sopomenka usmiljenja. Hebrejščina pozna za usmiljenje tri izraze:
1.HESED – božja naklonjenost, ki jo je Bog izrazil, ko je prišel prvi poljubit in objet človeka na betlehemske poljane in na Kalvarijo;
2.EMET – zvestoba, trdnost, ki ni trdota;
3.REHAMIM – materino naročje, maternica, ki življenje sprejema, ga neguje, mu omogoča rast, ga poraja.
Usmiljenje je bistvo Boga. Ker nas je Bog prvi ljubil in objel, si lahko usmiljenje deliva s poslušanjem in spoštovanjem. Če hočeš ljubiti, moraš biti v odnosu pristen in ponižen. Pater Marko Novak je zaključil z besedami Bernharda Haringa: "Bog se bori zame. Bog ni zaveznik bolezni, je moj zaveznik."

Vseh se je najbolj dotaknilo iskreno pričevanje Mojce Senčar, zdravnice anesteziologinje, ki je spregovorila o PO v očeh bolnika. Tako je povedala: »Sem uporabnica PO. Ravno včeraj sem prejela osmo kemoterapijo. Če ne bi bila danes tukaj z vami, bi veliko zamudila. Kot mlada zdravnica nisem nič vedela o PO; upam, da je danes drugače. Potrebovala sem veliko časa, da sem prišla do spoznanja, kako naj pomagam bolnikom z rakom. Pri 41-tih letih sem zbolela za rakom na dojki. Nič ni pomagalo, da sem bila zdravnica, padla sem v 'črno luknjo'. Spogledati sem se morala s smrtjo. Sklenila sem, da se bom borila. In kaj mi je prinesla bolezen? Delala sem polnih 8 ur do redne upokojitve. Nisem bila le zdravnica svojih bolnikov, postala sem ena izmed njih. Od njih sem se marsičesa naučila. Pomembno je, kako zdravnik pove diagnozo. Vsak bolnik je zgodba zase. Pomembno je,da se med bolnikom in zdravnikom splete vez, čeprav to nikoli ne more biti partnerski odnos. Bolnik ne more biti objektiven. Želim si, da nas zdravnik posluša, da izbere za nas najboljše zdravljenje. In da nas, če se ne bomo strinjali z njim, ne bo odklonil z besedami: »Niste več moj pacient!« Ob vsakem vnovičnem zagonu si želim, da ne bi ostali sami, da bodo do konca ostali z nami in upoštevali načela PO, da se bomo lahko dostojno poslovili s tega sveta. Danes je smrt še vedno tabu tema; tudi zdravstveno osebje se izogiba smrti, zato se je o tem treba pogovarjati. Če imamo dobro PO, nam ni treba razmišljati o evtanaziji. Največ bi morali narediti na področju PO na dodiplomskem študiju.«

Ko si na drugi strani, ko zreš smrti v oči, vidiš dlje in globlje. Ko doživljaš, da je vsak trenutek dar in da si minljiv, si bližje Resnici. Prav minljivost naredi življenje dragoceno. Po pričevanju Mojce Senčar je bila med nami sveta tišina. Hvaležni smo ji bili za njeno iskrenost in pogum, da je prišla med nas in nam v imenu vseh paliativnih bolnikov sporočila svoj manifest, svoj credo. Dobra PO omogoča, da življenje poljubi smrt …

Slovenski katoliški zdravniki se tudi po tej poti zahvaljujemo vsem predavateljem za sodelovanje, vodstvu Doma Sv. Jožef pa za gostoljubnost in pomoč pri organizaciji večera, saj je po zaslugi obojih večer lepo uspel.
Hkrati vabimo zdravnike in tudi laično publiko na deveti Hipokratov večer marca 2019, ki bo v nekem smislu zrcalna podoba letošnjega: če smo letos govorili o slovesu, o koncu življenja, bomo prihodnje leto o začetku, o spočetju, o ČUDEŽU ŽIVLJENJA.

Janja Ahčin, dr. med., spec. družinske medicine, ZD Ljubljana,
mag. Alenka Höfferle Felc, dr. med., spec. fizikalne in rehabilitacijske medicine
(tu objavljeno 19. 5. 2018)
 
Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja delovanja. Z obiskom spletne strani soglašate s piškotki. Več o piškotkih.