Domov arrow vsi dogodki arrow ─îetrti Hipokratov ve─Źer: O nevrozah z vidika verovanja
─îetrti Hipokratov ve─Źer: O nevrozah z vidika verovanja
Devet ─Źlanov oz. simpatizerjev se nas zbralo v soboto, 25. maja 2013 popoldne v ┼żupni┼í─Źu v Murski Soboti. Po uvodnem pozdravu je sledilo pri─Źevanje nevropsihiatra g. Jo┼żeta Magdi─Źa o njegovem delu in raziskovanju v medicini. Dobili smo vtis, da sta spo┼ítovanje do vsakogar in dobronamernost zlati vodili pri njegovem poslanstvu. Zgled, ki vle─Źe. Sledili so ┼íe iskrivi odgovori na vpra┼íanja poslu┼íalcev ter izmenjava mnenj ob prigrizku v ilustrirani dvorani. *** Ivana Tav─Źar, mag. farm. (ta utrinek objavljen 18. 6. 2013) **************** Sledi ┼íe vsebina nagovora glavnega pri─Źevalca tega dogodka: ***************Magdi─Ź Jo┼żef, dr. med. *** NEVROZA IN NJENO TRPLJENJE ****** Z nevrozo se ukvarjam od leta 1970. Definiram jo kot razkorak med telesno starostjo in dejansko psihi─Źno starostjo na podro─Źju ─Źustev. V bistvu nobena dru┼żba nima zadovoljivih mehanizmov za razvoj ─Źustev. ┼áola je sistem razvijanja na┼íih misli. Zavedam se, da to ni dovolj. ┼áola naj bi tudi vzgajala in s tem torej prispevala k razvoju celotne osebnosti, vklju─Źno ─Źustev. ─îe gledamo ─Źloveka s stali┼í─Źa zgodovine ─Źlove┼íkega duha, potem so ─Źustva razvojno pred mi┼íljenjem. Mi┼íljenje se je razvilo iz ─Źustvovanja ÔÇô ─Źe malo natolcujemo. *** ─îe se ozremo v preteklost odraslega ─Źloveka, zanesljivo ugotovimo, da so bila v pred┼íolskem obdobju ─Źustva primarna psihi─Źna lastnost, odnosno se jih ┼íe kako spominjamo. Celotno na┼íe pred┼íolsko obdobje je bilo dominantno ─Źustvene narave. Na┼ía dru┼żba tako funkcionira in odrasli ljudje smo sklenili, da so, rekel bom, otro┼íki mo┼żgani ┼íele okoli 6. leta sposobni za u─Źni proces. S tem ho─Źem povedati, da so mo┼żgani za razvoj inteligence sposobni bistveno pozneje, kot za ─Źustvenost. *** Vrnimo se v pred┼íolski ─Źas. Spomini nanj so polni dogodkov, do katerih zavzemamo ─Źustveno stali┼í─Źe. Te dogodke, stanja, interpretiramo le z dvema do┼żivetjema, bilo je prijetno, bilo je neprijetno. ─îustva so namre─Ź tista psihi─Źna funkcija, ki zavzema stali┼í─Źe do realnosti s pomo─Źjo interpretacije prijetno - neprijetno. To je ┬╗logika┬ź ─Źustev. Medtem ko je mi┼íljenje tista psihi─Źna funkcija, ki nas po zakonitosti logike najbli┼żje pribli┼ża realnosti. ─îe se ozremo vase, bomo za nekega ─Źloveka rekli ┬╗maram ga┬ź, za drugega pa ┬╗ne maram ga┬ź. S tem sem zavzel stali┼í─Źe, ki je prepri─Źljivo le z vidika emocionalne interpretacije. Spomnimo se, koliko krat smo se u┼íteli. Imeli smo pa tudi prav. Takrat re─Źemo, moje ─Źustvo me ni prevaralo. Vendar, ko nismo imeli prav, bi se najraj┼íi opravi─Źili, ─Źe smo osebi naredili ┼íkodo, ali smo se po─Źutili prevarane, v kolikor nas je doti─Źni razo─Źaral. V psihiatriji govorimo o afektivnem odlo─Źanju, sklepanju, prina┼íanju zaklju─Źkov, stali┼í─Ź, ki jih pozneje posku┼íamo revidirati z mi┼íljenjem. Gre torej za tisto ljudsko stali┼í─Źe, ─Źe imam ─Źustveni problem, konflikt, potem naj do njega ┼íele naslednje jutro zavzamem modro stali┼í─Źe do problemati─Źne vsebine. ─îustva so torej tista, ki tudi v vsakdanjem ┼żivljenju najprej zavzamejo stali┼í─Źe do realnosti in ┼íele pozneje razum. Tako je tudi recimo v prometnem dogajanju. ─îe zabredem v stisko,najprej reagiram ─Źustveno - vegetativno in ┼íele potem ┬╗trezno┬ź, miselno. *** Psihologija trdi, da je v na┼íem osebnostnem razvoju pred┼íolsko obdobje pomembno za nastanek na┼íega ─Źustvenega stanja, ki nas bo spremljalo celo ┼żivljenje. *** Kot psihoterapevt praviloma dobim na psihoterapijo osebe zaradi t. i. ┬╗bolezenskega pritiska┬ź. Ne spomnim se ─Źloveka, ki bi pri┼íel kar tako, iz navadne radovednosti, ker bi ┼żelel delati na sebi. ─îeprav bi se pa vsak izmed nas moral vsaj delno psihoterapevtsko posvetiti tudi samemu sebi. *** Trpljenje je torej glavni povod za iskanje psihoterapevtske pomo─Źi. ─îlovek z nevrozo do┼żivi krizo, polom na ┼żivljenjski liniji in sicer na podro─Źju ─Źustev. Prepogosto gre za intelektualce, ki so ┼íe kako miselno spretni in izurjeni, s kvalitetnimi dru┼żbenimi polo┼żaji in podobno. O njihovi inteligenci ni torej nobenega dvoma; so najmanj povpre─Źno, celo nadpovpre─Źno inteligentni. Pojavi pa se jim depresija. Rekel bi, da je depresija sama po sebi ┬╗bolezen┬ź ─Źustev. Kadar smo ┼żalostni, v nas prevladujejo za na┼í ego neprijetna ─Źustva. Imeti depresijo torej ni ni─Ź prijetnega; ─Źe torej ─Źustva poznajo le prijetnost in neprijetnost, to pomeni, da je biti depresiven nekaj neprijetnega. ─îlovek si iz depresije konec koncev ne zmore pomagati z razumom, katerega je sicer dlje ─Źasa ┼że posku┼íal vklju─Źevati v re┼íevanje svoje krize. Vendar, ─Źim bolj je postajal racionalen, tem izraziteje je s pomo─Źjo misli videl svojo ─Źustveno temo. Depresija je torej eden od aspektov nevrotikovega trpljenja. Upam si trditi, da brez depresije ni napredka. Ve─Źkrat sem ┼że v svojih nastopih povedal, da nam je v Z┼▒richu predstojnik Jungovega in┼ítituta govoril: ┬╗Bog vam daj depresijo┬ź. V meni je ta stavek zbujal agresijo do profesorja. Pa vendar, depresija ima tudi svoj transcendentalni smisel. V klasi─Źni psihiatriji i┼í─Źemo simptome depresije le znotraj na┼íega funkcioniranja v dru┼żbi, pa v odnosu do na┼íega telesa in psihi─Źnega po─Źutja v o┼żjem smislu besede. Tak┼íno stali┼í─Źe do psihiatrije si lahko preberemo v psihiatri─Źnih izvidih,ki vsebujejo stali┼í─Źe psihiatra do pacientovega bivanja v njegovi konkretni realnosti. Depresiven ─Źlovek odpoveduje torej na psihi─Źnem, socialnem in telesnem podro─Źju. Tako stali┼í─Źe pa se ne loteva depresivnega nevrotika s transcendentalnega vidika. Smisel depresije ima tudi globljo vrtino. Transcendentalni smisel depresije je v kompenzaciji racionalne enostranskosti na┼íega ┼żivljenja. Transcendentalni smisel nas sili, da bi nujno uvideli smisel na┼íega ┼żivljenja. Depresija govori: ustavi se ─Źlovek, nisi samo materija, razumar, ampak ima┼í korenine v ve─Źnosti. Dojemanje teh korenin je osnova za na┼ío celotno psihi─Źno stabilnost, za trancendentalni smisel ┼żivljenja. Psihiatri govorimo o nevrotski depresiji. To diagnozo postavimo takrat, ko je v bistvu pri pacientu vse urejeno, torej od finan─Źnega do celotnega socialnega statusa, vendar je on kljub temu depresiven. Po drugi strani tudi ni znakov za t. i. endogeno, globoko depresijo ki je du┼íevna bolezen v o┼żjem smislu besede. Gre torej za depresijo, ki ima svoj vzrok v motenem osebnostnem razvoju posameznika, katerega rezultat je energetsko oslabljen ego. Vsak izmed nas bo rekel, da ni imel idealnega osebnostnega razvoja v mladosti. Resnici na ljubo moram re─Źi, da ga torej skoraj ni. Pa vendar vemo, ─Źutimo, kaj je povpre─Źno zdrav osebnostni razvoj in kdo so akterji, ki sodelujejo v tem razvoju posameznika. *** V svojem psihiatri─Źnem delu sem dojel, da klasi─Źne psihoterapevtske ┼íole, metode, tehnike ne zado┼í─Źajo. Analiti─Źna psihologija C.G. Junga tudi trdi, da terapevt kot tak┼íen ni tisti, ki je kompetenten za psihoterapevtski uspeh. Terapevt je le psihopompos, spremljevalec du┼íe v njenem psihoterapevtskem, torej individuacijskem procesu. V tem referatu ┼żelim tudi prikazati transcendentalni aspekt nevroze. *** Jungova psihologija, to je analiti─Źna psihologija, trdi, da je ─Źlovek v bistvu religiozno bitje. *** C.G. Jung je trdil, da ima vsak od njegovih pacientov v srednjem ┼żivljenjskem obdobju, ali pozneje, resen religiozni problem. Gre za ─Źloveka, ki je zgubil tisto, kar ┼żive religije dajejo svojim vernim. Nobeden ni ozdravljen, dokler ne dose┼że ustreznega religioznega stali┼í─Źa, odnosno spoznanja, ne glede na to, za katero veroizpoved ali cerkveno pripadnost gre. Prav takoj lahko asociiram, da bomo slej ko prej soo─Źeni z religiozno nerazvitostjo ali religiozno atrofijo v na┼íi dru┼żbi. Religiozna nerazvitost v posameznikih na┼íe dru┼żbe postaja resen psiholo┼íki problem, saj ljudje ne najdejo smisla svoje eksistence. No, pa da ne bom filozofski. Pri otrocih, pa tudi pri odraslih zasledim do┼żivljanje manjvrednosti zaradi konkretnega pomanjkanja verskega znanja, z vidnimi travmatskimi do┼żivljaji, ker npr. ne poznajo desetih bo┼żjih zapovedi. Spomnim se dogodka v tem letu, ko sem na blagajni trgovine blagajni─Źarki rekel, ┬╗ne kradi┬ź, v ┼żelji, da bi humorno izrekel svojo pripravljenost vse po┼íteno pla─Źati in ni─Ź pozabiti v vozi─Źku. Ona pa me je vpra┼íala: ┬╗Doktor, katera bo┼żja zapoved je ┼że to?┬ź Sodobni ─Źlovek je ┼że dolgo tega spoznal, da si ┼żeli do┼żivljati tudi religiozno podro─Źje svojega ┼żivljenja. *** Za C.G. Junga je Bog ┬╗pradavna izku┼ínja ─Źloveka┬ź. Psihoterapija in religija sta mi┼íljeni kot ┬╗skupaj obsegajo─Źi smisel┬ź. Sama terapija po sebi se ne nana┼ía le na konkretno ponovno vzpostavitev ┬╗gole┬ź funkcionalne psihi─Źne sposobnosti. Hrepenenje po ozdravitvi se ne more deliti od globljega, bazi─Źnega zahtevka po vpra┼íanju o smislu ┼żivljenja in hrepenenja po celoti. Dobesedno pravi: ┬╗Gledano s tega vidika je kr┼í─Źanstvo z njegovo svetostno simboliko v osnovi, kot sicer tudi vse religije ─Źlove┼ítva, na neki na─Źin psihoterapevtska dejavnost.┬ź *** 16. marca 1943 je Jung v pismu pisatelju Arnoldu K┼▒nzli zapisal: "Jaz sem vsekakor zdravnik, vendar ┼íe ve─Ź kot to. Gre se mi za zveli─Źanje ─Źloveka, ker sem namre─Ź tudi zdravnik du┼íe┬ź. Angle┼íkemu kolegu pa je pritrdil: "Imate ─Źisto prav. Glavni interes mojega dela ni v zdravljenju nevroz, ampak v pribli┼żevanju k Bo┼żanskemu. Vendar je pa tako, da je pristop k Bo┼żanskemu v bistvu terapija. S pribli┼żevanjem Bo┼żanskemu, se posameznik osvobodi bolezni. Bolezen sama po sebi dobi bo┼żanski zna─Źaj┬ź. *** Jung se je do┼żivljal kot kristjan. ┬╗Kot kristjan stojim na tleh kr┼í─Źanske resnice┬ź.V svoji skromnosti je trdil: ┬╗V moji predstavitvi samoumevno ostanem pod nivojem religioznega sistema. Grem samo tako dale─Ź, kot mi dovolijo preizku┼íena psiholo┼íka dejstva. Nimam ambicije, da bi kak┼íno verovanje priznaval ali ru┼íil. Mene enostavno zanimajo dejstva┬ź. *** Za Junga je religija brez dvoma ena od najzgodnej┼íih in najsplo┼ínej┼íih manifestacij ─Źlove┼íke du┼íe. Samo po sebi je torej razumljivo, da vsaka psihologija, ki se ukvarja s strukturami ─Źlove┼íke osebnosti, ne more zaobiti dejstva, da religija ni le sociolo┼íki ali zgodovinski fenomen, ampak za ─Źloveka pomeni pomembno osebnostno prilo┼żnost. *** C.G.Jung je blizu stali┼í─Źu severnoafri┼íkega cerkvenega pisatelja Tertulijana ┬╗anima naturaliter christiana┬ź. To pomeni, da je du┼ía po naravi kr┼í─Źanska in da ji ┬╗pripada┬ź, da v du┼íi stanuje "naravna religiozna funkcija┬ź, ─Źeprav se zavedno, racionalen ego, izra┼ża kot ateisti─Źen. *** Jung pravi: ┬╗Bilo bi bogokletno trditi, da se Bog povsod manifestira, le v ─Źlove┼íki du┼íi naj se ne bi.┬ź *** ┬╗Arhetip religioznih predstav ima, kot vsak instinkt, specifi─Źno energijo, ki je ne izgubi, ─Źeprav zavest ta religiozni arhetip ignorira┬ź. *** Pri svojem psihoterapevtskem delu torej zelo upo┼ítevam religiozno arhetipsko podro─Źje du┼íe. Na priznavanju tega dejstva sloni tudi sleherna etika psihoterapevta. V veliko ─Źast si ┼ítejem, da se mi zaupa neka du┼ía. Prakticiram svojo tiho molitev za tega ─Źloveka. Smisel te molitve je moja ┼żelja po Stvarnikovi pomo─Źi pri psihoterapevtskem delu. Pa tudi preventiva pred neumnostmi, ki bi jih lahko po─Źel. Predvsem, kadar ne znam naprej, mi molitev pripomore k notranjemu mol─Źanju, ki ga moj klient v mojem obna┼íanju sploh ne opazi. *** Delo s ─Źlove┼íko du┼íevnostjo pa nikakor ne more mimo soo─Źanja s ─Źlove┼íkim zlom. ─îe psihoanaliza trdi, da ne more┼í dajati ljubezni, ─Źe jo nisi v otro┼ítvu dobil, potem bo verjetno veljala tudi ugotovitev, da deli┼í zlo, ─Źe si ga v otro┼ítvu do┼żivljal. *** Na kratko se bom dotaknil hagioterapije, ki je solidno razvita v Zagrebu in brez katere kot du┼íeslovec ne zmorem. Beseda hagioterapija je starogr┼íka in sicer sestoji iz dveh besed: hagios = sveto, terapija pa, kot vemo, zdravljenje. Hagiotereapija torej zdravi sveto podro─Źje bitja. Hagioterapija ┼żeli spoznati, kaj je ─Źlove┼íka duhovnost. Zanima jo, kaj se dogaja v ─Źloveku, ko je zloben, ko je spovedan, ko dela dobro. Hagioterapija ugotavlja, da strto srce ne more verjeti v dobro. Ta stavek me je v bistvu prepri─Źal, naj se ukvarjam z relacijo strto srce - zlo. Hagioterapija zaklju─Źuje, da je zlo v ─Źloveku njegova najte┼żja bolezen. *** Hagioterapija povezuje antropolo┼íko medicino in evangelij. *** Prof. dr. Tomislav Ivan─Źi─ç: Jezus JE Bog in ─Źlovek. On je zgodovinski in nadzgodovinski. Zgodovinski kot Jezus in nadzgodovinski kot Kristus. V Jezusovem ┼żivljenju in delovanju razlikujemo antropolo┼íko in teolo┼íko dimenzijo. Jezus ljudem objavlja ne le Boga, ampak tudi ─Źloveka. Jezus je Bog in ─Źlovek. *** Jezusovi postopki so na nivoju antropologije razli─Źni od postopkov teologije. Ko Jezus ozdravlja od bolezni in nemo─Źi, od njih ne zahteva, da se spreobrnejo. Ne kli─Źe jih, da hodijo za njim. Enostavno jih ozdravlja osvobaja in jih pu┼í─Źa tak┼íne, kot so bili, in tam, kjer so bili. Ko jih ozdravlja, ne razlikuje dobrih od zlobnih. Z ozdravljenji Jezus ne za─Źenja nobenega religioznega gibanja, nobenega re┼íevanja du┼íe, ampak se vse odvija na antropolo┼íkem nivoju. Na antropolo┼íkem nivoju Jezus pu┼í─Źa ljudi v njihovi neodre┼íeni realnosti. ┬╗Teolo┼íki Jezus┬ź pa je Jezus , ki je umrl na kri┼żi in vstal od mrtvih - KRISTUS. *** Kaj je antropolo┼íka ozdravitev? Vera v dobro, pozitivno ─Źustvo vodi bolnika v bistvo njegovih transcendentalov. ─îlovek stopa v tisto, kar je na dnu njegovega bistvovanja, to je podoba Stvarnika. *** Od hagioterapevtov se pri─Źakuje, da v sebi nosijo dobroto in ljubezen, da v pacientu budijo vero, po kateri duhovna sila vstopa in ozdravlja. *** Hagioterapevt naj vse to preizkusi sam na sebi. Torej, se sam spremeni v dobro, spozna resnico o lepoti in ljubezni. Ko to stori na samem sebi, je sposoben o tem ┬╗prepri─Źati┬ź pacienta. *** Jezus nagovarja ─Źloveka k spreobrnitvi, veri, molitvi in ODPU┼á─îANJU, to so antropolo┼íke kategorije, ki jih v antropolo┼íki medicini uporabljajo kot zdravila. *** Razlika torej med antropolo┼íkim in teolo┼íkim ─Źude┼żem. *** Psihoterapevt je iz obmo─Źja antropolo┼íkega. *** Zakramenti nikogar ne ozdravljajo fizi─Źno, v ─Źloveka pa prina┼íajo Bo┼żje ┼żivljenje in ravno to je delovanje Cerkve, bo┼żansko in nadnaravno delovanje - KRISTUSA. *** Antropolo┼íka medicina prizna ─Źlovekovo duhovno du┼ío, sloni pa na resnici in morali, so─Źustvovanju s ─Źlovekom. Hagioterapevt mora biti obrnjen od zla k dobremu. Nih─Źe ne more biti hagioterapevt , ─Źe nima ljubezni in so─Źutja do pacienta, ki k njemu prihaja. *** Hagioterapevtsko gledano, dana┼ínji ─Źlovek pade iz reda, ne sprejema trpljenja, boji se bolezni, starosti in smrti. Boji se ┼żivljenja in ga zaradi tega ne dojema, posledica tega pa je, da njegov ┬╗ego┬ź be┼żi v bolezen. ****** Nevrotik je ┬╗zloben┬ź ****** Brez nekega bistvenega pretiravanja si upam torej trditi, da se ─Źustvene travme pri nevrotiku razvijejo ┼że v zgodnjem otro┼ítvu. Otrokova ─Źustvenost se v zanj ugodnih okoli┼í─Źinah razvija tako, da svoje ┼żivljenje in okolico do┼żivlja kot prijetno. Veseli se torej bivanja v svoji dru┼żini, domu in ┼íir┼íi rodbini. Do sebe in okolice ima pristen, realen odnos. *** ─îustveno travmatiziran otrok pa do┼żivlja neugodnost, trpljenje, torej zlo kot tak┼íno. Kot otrok, torej nemo─Źno bitje, seveda postane pora┼żenec zla. Zloba zmaga nad njim. Zmago zla sre─Źa v fizi─Źnem nasilju nad njim, ali besedni agresiji. Opa┼ża tudi, da zmaguje agresivno mo─Źnej┼íi star┼íevski del nad manj agresivnim, ki postopoma postaja nemo─Źen. Tak┼íen otrok torej trpi zaradi agresije drugega. Kaj mu pa preostane drugega, kot da za─Źne ┬╗razmi┼íljati┬ź: Ko bom velik, bom tudi jaz mo─Źan in agresiven. Tako se dlje pride, kot ─Źe si dober ─Źlovek. *** Velik problem so otroci lo─Źenih star┼íev, kjer potem eden od star┼íev uporablja otroka kot objekt agresije zoper drugega star┼ía. Otrok postane ┼żoga agresije. Spomnim se primera, ko je otrok po obiskih pri o─Źetu, kjer je poslu┼íal samo negativnosti o mami, potem doma, torej pri mami, postajal vedenjsko vedno bolj te┼żaven in depresiven. Bil je ministrant, kar je pa tudi opustil. ─îeprav o─Źeta ne sprejema, po odloku sodi┼í─Źa mora hoditi k njemu, do matere pa tudi dobiva vedno bolj odklonilen odnos, saj mora ┼żiveti z osebo, ki jo je njegov o─Źe o─Źrnil. Od o─Źeta do┼żiveto zlo se vpija vanj in otrok ga izra┼ża, manifestira na materi v razli─Źnih oblikah. Ne gre le za manifestno agresijo zoper mamo, ampak za popu┼í─Źanje v ┼íoli, za zanemarjanje doma─Źih obveznosti in podobno. Po otro┼íki logiki se spla─Źa biti agresiven, saj agresiven o─Źe zmaguje, otrok se boji agresivnega o─Źeta, zmagovalca. Ker pa ne more biti agresiven do o─Źeta, se za─Źne iz┼żivljati na materi. Mati se trudi, da bi bila do njega ─Źim bolj┼ía, v upanju, da bo do nje manj agresiven. Otrok pa to do┼żivlja s predstavo, ┬╗─Źim bolj agresiven sem do mame, toliko ve─Ź mi uspe. Psihologija trdi, da je mati prva partnerka sinu. ─îe je torej uspe┼íno agresiven do matere, bo ta vzorec prenesel na svojo ┼żeno. *** Ko bo odrastel in si na┼íel ljubljeno osebo, bo tudi v tem partnerstvu do┼żivljal potrebo po odlo─Źanju med dvema opcijama: ali biti pora┼żenec ali agresivec. Zmaga pa seveda izku┼ínja, da se spla─Źa biti agresiven, saj si samo s tem lahko zmagovalec. *** Na podlagi lastnih psihoterapevtskih izku┼íenj sem pri┼íel do zaklju─Źka o ┬╗nalezljivosti┬ź rodbinskega zla. Vedenjski vzorec star┼íev se prenese na otrokovo partnerstvo, dru┼żino. *** Poznamo dru┼żine, za katere se ve, da v njih domuje agresija, in ubogi zet ali snaha, ki pride tja, ima zelo te┼żko ┼żivljenje. *** Kot psihoterapevt delam prete┼żno na podro─Źju Prlekije in Prekmurja. Poznam torej generacije dru┼żin in tudi generacije tistih oseb, ki pridejo k meni na psihoterapijo. Poznam dedovanje nevrotskega vedenjskega vzorca, ki isto─Źasno podeduje tudi zlo, s ─Źimer razumem delanje ┼íkode drugim in tudi sebi. *** ─îe bi torej prevzel ┬╗kronologijo┬ź relacije nevroza-zlo, jo bom povzel takole: *** A. Otrok od okolice do┼żivlja negativno emocionalnost, postane nevrotik, do┼żivlja zmagovitost zla. *** B. Odrasel individuum, nevrotik, dela zlo drugim. Z delanjem zla nevrotik druge osebe dela nevroti─Źne in zlobne. *** Kaj storiti? *** Take osebe pridejo v psihoterapijo zaradi bolezenskega pritiska s strani prizadetih oseb. Ozave┼í─Źanje psihodinamike stanja in nastajanja nevroze je delo psihoterapevta v o┼żjem smislu besede. Vendar je tak ─Źlovek tudi osamljen, saj delanje zla ─Źloveka izolira, samota pa je pekel. Terapija nevroze je tudi v tem, da si zmo┼żen premagovati negativnost v sebi. ─îim mo─Źnej┼íi je moj ego, toliko manj sem podzavesten, toliko manj se po─Źutim ogro┼żenega s strani agresije drugih in toliko bolj se zavedam, kako se obna┼íati do drugih, da bom v njih gojil pozitivna ─Źustva. *** Tukaj se vklju─Źuje transcendentalni smisel, nujnost ukvarjanja z duhovno platjo nevrotika. Samo izbolj┼íanje nevroze nikakor ne zado┼í─Źa. Potrebno je vklju─Źevanje transcendence, kot nadnaravnega terapevta. *** Brez sprave s Stvarnikom ni ozdravitve nevroze. *** ─îisto za konec bi hotel spomniti na dana┼ínje ve─Źernice: *** Enrika Plebani (1960- 1990), sodobna Marija Magdalena, v Milanu te─Źe postopek za njeno beatifikacijo. *** Akademsko izobra┼żena oseba, narcisni nevrotik, liberalka, je leta 1987 na smrtni postelji od o─Źeta zvedela, da je svojo bolezen posvetil njeni spreobrnitvi. Postala je aktivna kristjanka. Zame, ki se ukvarjam s sanjami, je zanimivo, da je imela sanje, velik kri┼ż na sinje modrem nebu. Iste sanje je v 16. stoletju imel Sv. Kamilo, ki je ┼żivel od leta 1550 do leta 1614. Ta svetnik se dotika tudi nas. Sveti Kamilo je sicer ustanovitelj reda, ki skrbi za bolne in umirajo─Źe. V takratnem Rimu je ustanovil bolni┼ínico Sv. Duh, pozneje pa je ustanavljal bolni┼ínice na boji┼í─Źih Hrva┼íke in Mad┼żarske. *** S tem ho─Źem povedati, da se ji je Bo┼żja pomo─Ź manifestirala tudi v sanjah, ki objektivizirajo delovanje transcendentalnega v procesu zdravljenja neustreznega, nevrotskega, v bistvu gre┼ínega ┼żivljenjskega stila. *** Bo┼żanski zna─Źaj o─Źetove smrti in bo┼żanski zna─Źaj Enrikine bolezni za njeno zveli─Źanje. ****** Predstavljeno v Murski Soboti 25.5.2013, tu objavljeno 31. 10. 2013