Domov arrow Vprasanja arrow Neabortivna kontracepcija
Neabortivna kontracepcija
Imam bioetično vprašanje, za katerega domnevam, da ne obstaja prav jasen odgovor:
Ali žena, ki bi ji morebitna nosečnost zaradi zdravstvenega stanja ogrozila življenje (hkrati tudi plodu) in se z možem težko odpove spolnosti, sme poleg naravnih načinov preprečevanja zanositve kot manjše zlo sme uporabljati tudi neabortivno umetno kontracepcijo? DA. Po katoliški etiki velja, da je v primerih z medicinsko indikacijo mogoče začasno uporabljati neabortivno kontracepcijo.


Kaj storiti v takem primeru, ko \"tehnika\" odpove, npr. poči kondom...? Kot zdravnik ali farmacevt bi kar težko predpisal ali prodal postkoitalne tabletke v upanju, da morda prepreči spočetje in ne deluje abortivno (če naravna metoda ravno tedaj ne deluje)?
V primeru neuspešne kontracepcije in zanositve je potrebno poudariti, da je to pogost primer. Po statistiki Inštituta za varovanje zdravja RS je leta 2007 več kot 50% žensk, ki so opravile splav predhodno uporabljale kontracepcijo, ki pa ni bila vedno učinkovita. Zato v takšnih primerih velja naslednje: nosečnost je položaj, kjer je navzoče novo človeško življenje. Takšno življenje je po katoliški etiki potrebno spoštovati od spočetja do naravne smrti. Zato je splavitev zarodka vedno slabo dejanje, ki ima negativne (čustvene, duhovne) posledice tako za nerojenega otroka, kot tudi za starše ter zdravstvene delavce, ki so v splav vpleteni. Zato je v mati takšnem primeru povabljena, da donosi otroka in če ga ni zmožna preživljati, da ga odda v posvojitev tistim parom, ki po več let čakajo na otroka.