Domov arrow vsi dogodki arrow 31. Mednarodna konferenca Papeškega sveta za pastoralo zdravja, Vatikan, 10. do 12. november 2016
31. Mednarodna konferenca Papeškega sveta za pastoralo zdravja, Vatikan, 10. do 12. november 2016
»Za kulturo zdravja, ki sprejema in je solidarna v službi oseb, ki so obolele za redkimi in zanemarjenimi boleznimi,« je bil naslov letošnje 31. Mednarodne konference Papeškega sveta za pastoralo zdravja, ki je potekala od 10. do 12. novembra 2016 v Vatikanu, v novi sinodalni dvorani. Zbralo se nas je 320 udeležencev iz 50 dežel. Navzoči udeleženci so bili predstavniki delnih Cerkva, škofje, voditelji škofijskih in medškofijskih uradov za pastoralo zdravja, duhovniki, redovniki in redovnice, misijonarji ter laiki, ki so v službi bolnim. Velik prispevek konferenci so dali udeleženci iz medicinske in farmacevtske stroke, od znanstvenikov, profesorjev, primarijev, predstojnikov klinik, raziskovalcev, do predstavnikov iz političnega, ekonomskega in gospodarskega področja, zlasti iz farmacevtske industrije.
Konferenco smo začeli v četrtek, 10. novembra 2016 ob 9. uri. Generalni voditelj konference, msgr. Jean-Marie Musivi Mupendawatu, tajnik Papeškega sveta za pastoralo zdravja je predstavil namen srečanja, ki naj na eni strani naredi korak k poznavanju epidemiološko-sanitarne resničnosti in na drugi strani k dejanskim odgovorom, s katerimi bomo pomagali spremeniti zgoraj omenjene resničnosti. K temu naj nam pomaga moto konference: »Informirati za poznavanje, poznati za delovanje, delovati za zdravljenje, zdraviti v spoštovanju do življenja, do bolnikovega dostojanstva ter do okolja, kultura zdravja, ki sprejema in je solidarna, s pogledom Modrosti usmerjenim v prihodnost.«
V nadaljevanju nam je predstavil nekaj poudarkov glede vsebine konference. Po Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) je »redka bolezen tista, za katero zboli ena oseba na 2000 ali manj ljudi«. Danes poznamo okoli 8000 takšnih bolezni, od katerih je 80 odstotkov genetskega izvora, za bolnika pa pogosto predstavljajo življenjsko nevarnost. Eno od redkih bolezni ima danes približno 400 milijonov oseb.
Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da več kot milijarda ljudi trpi zaradi zanemarjenih (pozabljenih) bolezni, skoraj polovica jih je otrok. V večini primerov gre za nalezljive bolezni, ki so razširjene v tropskih deželah, kjer prebivalci živijo v okoljih brez pitne vode, kjer so slabe higienske razmere in bivanjski pogoji, dostop do zdravstvenih storitev pa je omejen ali ne obstaja. Gre za revščino, ki visoka zdravstvena bremena nalaga revnim osebam.
To je stanje, ki zahteva globalno odgovornost in prizadevanja na vseh ravneh človekovega delovanja, od znanstvenega do sociološko-političnega in kulturnega pristopa.
Z molitvijo in minuto molka smo se spomnili msgr. Zygmunta Zimowskega, predsednika Papeškega sveta, ki se je 12. julija letos vrnil v Očetovo hišo. Bil je idejni in organizacijski vodja kofferen.
Konferenco je po uvodnih pozdravih, med katerimi so bili predstavniki Cerkve, zdravstva in italijanske ministrice za zdravstvo, odprl N.E. kardinal Pietro Parolin. Prinesel nam je papeževo željo, naj Cerkev vedno pomaga bolnikom, ki so prezreti s strani nacionalnih zdravstvenih sistemov, zato je bila papeževa osebna želja, da se ta konferenca organizira v korist obolelim za redkimi in zanemarjenimi boleznimi.
Prvi dan je bil namenjen spoznavanju: kaj lahko spoznamo in storimo? V dveh skupinah smo obravnavali ali redke ali zanemarjene bolezni. Predavatelji so iz konkretnih izkušenj predstavili nekaj posameznih bolezni, probleme zdravstvenih sistemov, preventiva, raziskovanje in zdravljenje.
Drugi dan je bil namenjen okroglim mizam. Prva je bila o vidikih socialno-političnih, ekonomskih, pravno-etičnih v luči spoštovanja življenja, dostojanstva in pravic bolnih v logiki sprejemanja in solidarnosti. Nadaljevali smo z okroglo mizo o vprašanju zdravil, ki vstopajo v zdravljenje. Naslednja se je dotaknila spoštljive skrbi do bolnega in do okolja v luči enciklike Laudato si' (Hvaljen bodi) o skrbi za skupen dom. Četrti sklop predavanj pa je bil namenjen dobrim praksam.
Tretji in zadnji dan je bil namenjen sklepnim mislim in priporočilom: pogled upanja v boljšo prihodnost. Dotaknili pa smo se tudi vprašanja genetike in epigenetike (dejavniki okolja, ki vplivajo na dedne spremembe).
Tematike dnevnega reda so sledile trem ključnim besedam: reformirati (preoblikovati, izboljšati), da bi določili stanje poznavanja tematike bodisi na znanstvenem bodisi klinično-zdravstvenem področju. Zdraviti (oskrbeti) bolje v logiki sprejemanja in solidarnosti življenja bolnika. In varovati okolje, v katerem živi človek.
Za sklep pa je laik – zdravnik prebral papeževo sporočilo o redkih in zanemarjenih boleznih. V uvodu se je spomnil pokojnega predsednika msgr. Zygmunta Zimowskega. Nadaljeval je o stanju redkih in zanemarjenih boleznih, ki jih navaja Svetovna zdravstvena organizacija.
Papež pravi, da je izziv ogromen, vendar ne nemogoč. Vključuje odgovornost na globalni ravni. Zahteva multidisciplinaren pristop, torej zavzetost vseh, institucionalnih in neinstitucionalnih organizacij, med katerimi je tudi katoliška Cerkev, ki od vedno najde motivacijo in zagon v Gospodu Jezusu Kristusu, križanemu in vstalemu, ki je podoba bodisi bolnega (Kristus pacient) bodisi zdravnika (Kristus zdravnik, dobri Samarijan). Zato papež pravi, da vsaka oseba zasluži, da je sprejeta, deležna zdravljenja in ozdravljena, če je mogoče. Potreben je celosten pristop.
Prednostna naloga Cerkve je, da konkretno pričuje o Božjem usmiljenju, da je »poljska bolnišnica« za osebe, ki so odrinjene in živijo na bivanjskih, družbeno-ekonomskih, zdravstvenih, okoljskih in zemljepisnih periferijah sveta. Papež zaključi z izzivom pravičnosti. Vsi bi morali imeti dostop do učinkovitega zdravljenja. To potrjujejo tri temeljna načela družbenega nauka Cerkve: družabnost, subsidiarnost in solidarnost.
Zahvaljujem se msgr. Miru Šlibarju, voditelju Medškofijskega odbora za pastoralo zdravja (MOPZ) pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) za povabilo k udeležbi na mednarodni konferenci, ki je bila strokovno ter vsebinsko bogata in poučna. Bivanje v Rimu pa sva izkoristila še z obiskom kardinala Rodeta in Slovenika. Hvaležna sva za gostoljubnost skupnosti sester uršulink iz Verone ter nekaj nekdanjim in sedanjim študentom Delavnice teologije kardinala Tomáša Špidlíka Centra Aletti, kjer sva bivala.
Roman Travar, CM