Domov arrow vsi dogodki arrow 9. Hipokratovo srečanje: Čudež življenja
9. Hipokratovo srečanje: Čudež življenja
Celje, 16. marec 2019.

Tokratno srečanje v organizaciji Združenja slovenskih katoliških zdravnikov (ZSKZ) in Doma sv. Jožef v Celju je prvič potekalo v soboto dopoldne in to v obliki okrogle mize: izbiri teme so botrovale žolčne polemike ob projekciji filma Čudež življenja na zidu frančiškanske cerkve pri Tromostovju v Ljubljani v tednu otroka oktobra 2016. K razpravi smo povabili predstavnike posameznih strok; to so bili:
• gospa Katarina Nzobandora, voditeljica Zavoda Živim; prav s strani tega zavoda je prišla pobuda za projekcijo filma;
• dr. Maca Jogan, sociologinja, od l. 2001 zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani, avtorica več znanstvenih knjig s področja sociologije spolov in zagovornica družbene enakosti spolov;
Milena Igličar, dr. med., specialistka ginekologinja;
• dr. Boštjan M. Zupančič, pravnik, pisatelj in publicist, strokovnjak za pravno filozofijo in kazensko procesno pravo – iz tega je doktoriral na Harvardu v ZDA; bil je profesor na PF, 5 let ustavni sodnik, nato pa skoraj 18 let – do maja 2016 - sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu;
• in p. dr. Tadej Strehovec, generalni tajnik Slovenske škofovske konference in direktor Zavoda za družino in kulturo življenja Kul.si.

Na začetku nas je pozdravil predsednik FEAMC (Fédération Européenne Des Associations Médicales Catholiques – Evropska zveza katoliških zdravniških združenj), gospod dr. Vincezo Defilippis, specialist interne in sodne medicine iz italijanskega Barija. V marcu smo namreč imeli v gosteh katoliške zdravnike iz različnih evropskih držav na enem rednih polletnih srečanj. Takole je povedal:
»Katoliški zdravniki na naših srečanjih razpravljamo o pomembnih etičnih vprašanjih v sodobnem svetu. Mednje sodi tudi vprašanje porajajočega se življenja. Za nas sta ključna dva vidika: znanstveni, saj je za poštenega znanstvenika otrok človeško bitje od spočetja dalje, kar je neizpodbitna resnica, in to, da verjamemo v čudež, svetost življenja. Kot kristjani ostajamo ljudje dialoga, sočutni do drugače mislečih, blizu tistim, ki so v zmoti, da v zmoti ne bi vztrajali. Zakoni ignorirajo znanost: številne države v EU imajo uzakonjen splav - pod pretvezo, da gre za zaščito materinstva. To je čas globalizacije, individualizma, ekonomije, čas močnih, ki prezira šibke. Mi smo na strani nemočnih. Na nas je, da damo v srcu prostor Bogu; potem bo navzoč tudi v našem prostoru. In to lahko spremeni tok zgodovine.«

Sledil je ogled kratkega dokumentarca Čudež življenja: prikazuje razvoj človeškega bitja v materinem telesu od spočetja do rojstva in se zaključi s pozivom IZBERI ŽIVLJENJE.
Ginekologinja Milena Igličar je pojasnila, da gre za verodostojni prikaz neponovljivosti človeškega bitja, ki ga določa trenutek združitve jajčeca in semenčice. Ljudje si ne predstavljajo, kako hitro se otroček razvija v materinem telesu. Spregovorila je tudi o posledicah splava, zlasti psihičnih. Spontani splav po nekaj letih ženske povsem prebolijo, umetnega nemalokrat nikoli. Pri njih je opaziti več anksioznosti, depresij, celo več samomorov. Pomembno je, da se o tem pogovorijo, šele to jih razbremeni.
Gospa Katarina Nzobandora je povedala, da so film večkrat prikazali na predavanjih in je bil vselej lepo sprejet. Javno predvajanje pa je sprožilo pravo gonjo: prijavo policiji, varuhu človekovih pravic, ministrstvu, inšpektoratu. A število gledalcev je s tem le raslo; dobila je priložnost, javno spregovoriti o življenju kot daru. Povedala je, da je sama doživela smrt otroka: mali Žan je umrl tik pred rojstvom; trpljenje je bilo neznansko. Vsekakor je treba misliti tudi na žensko, ne le na otroka. Srečuje se z ženskami z izkušnjami umetnega splava, tudi z očeti, in pri tem ugotavlja, da je splav slaba rešitev, saj pušča posledice za vse življenje. Stiska slej ko prej privre na dan – kot samoočitanje, občutek, da je bilo nekomu odvzeto življenje. Najtežje je samoodpuščanje. Mamam pomaga »iti v rano«, da se soočijo z dogodkom, gredo preko palete občutkov skozi proces žalovanja in se tako notranje osvobodijo.
Dr. Maca Jogan se je strinjala, da filmček spodbuja ljubezen do življenja, da pa se je – spričo stanja duha v Sloveniji – projekcija povezovala z obdolžitvami tistih, ki se odločijo za splav, kot da bi šlo za nekaj zločinskega; neposredno tega sicer ne sporoča, gre pa za prikrito spodbujanje občutka krivde in za pritisk na ženske, naj se ne odločijo za splav.
V 60-tih, 70-tih letih prejšnjega stoletja se je po vsej Evropi pojavila potreba po odpravi ilegalnih splavov. V Sloveniji je bila pravna regulacija splava razumljena kot izhod v sili; zaželena so bila druga sredstva za preprečevanje nosečnosti kot pomoč ženskam, ki iz socialnih razlogov niso želele otrok: konec 19. in v začetku 20. stoletja je bilo na Slovenskem veliko število detomorov. Opozorila je na odgovornost matere oziroma obeh staršev do bodočega otroka: na eni strani mora biti jasna pravica do (človeka dostojnega) življenja otroka, na drugi pa pravica matere, da se svobodno odloča glede njegovega rojstva.
Dr. Boštjan M. Zupančič je najprej navedel nekaj zgodovinskih dejstev: abortus ima približno 3100 let zgodovine, uzakonjen pa je bil v 20. stoletju. V Sloveniji je za to poskrbela Vida Tomšič, v Franciji Simone Veil – obe pod krinko starševskega načrtovanja. Z vidika prava gre za potvarjanje dejstev. Ob tem je spomnil na primer Vincenta Lamberta: po težki prometni nezgodi l. 2008 je v vegetativnem stanju, a je ESČP njegovo pravico do življenja obravnavalo po 2. členu Evropske konvencije. Pri zarodku se ESČP še ni opredelilo glede pravne subjektivitete, a nikoli ni bilo rečeno, da je nima. Varovanje življenja zarodka je po ESČP legitimen cilj. Leta 1952 so očetje Evropske konvencije vključili tudi zarodek v varovanje človekovega življenja. In tu smo zdaj. Se pa v svetu dogajajo grozovitosti, ko prodajajo razkosane zarodke, dele otrok za kozmetične pripravke, kar je zaprepaščujoče. Film sporoča dejstva, resnico, in ta je neuničljiva.
P. dr. Tadej Strehovec je poudaril, da živimo v pluralni družbi; različna mnenja so legitimna, tudi ko gre za vprašanje splava in evtanazije. A legitimen je tudi judovsko-krščanski pogled, ki se opredeljuje za svetost življenja, za spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti. Ko v sodobni družbi govorimo o kulturi življenja, vselej trčimo ob kulturo smrti in s tem povezane pritiske, ki pa pomenijo le priznanje, da smo na pravi poti. Tudi projekcija tega filma je sprožila pritiske, kot jih je bil deležen tudi sam po objavi poimenskega seznama ljudi, ki se zavzemajo za pravico do splava, na portalu 24 KUL.si; cilj ni bil obsodba, pač pa spodbujanje samocenzure. Nekaj podobnega se je zgodilo s filmom, ki sam po sebi ni problematičen, problematična je interpretacija.
Dr. Boštjan M. Zupančič je dodal, da v primeru p. dr. Strehovca ni bilo osnovnih elementov kaznivega dejanja. Tudi ni prav, če se od zdravnika zahteva, da mora kljub Hipokratovi prisegi opraviti abortus. Ko je Simone Veil v Franciji dosegla uzakonitev abortusa, so se priprta vrata na široko odprla: dvajset odstotkov populacije je bilo abortirane; številka gre v milijone. Enako se dogaja pri pravni ureditvi evtanazije: že smo priča plazu zlorab v Belgiji in na Nizozemskem. Po naši zakonodaji je ugovor vesti mogoč: če so težave pri uveljavljanju, sta za to pristojni ustavno pa tudi evropsko sodišče.

Na koncu smo si ogledali pričevanje italijanskega tenorista Andrea Bocellija, ko je leta 2010 prekinil koncert v Stožicah, da bi se zahvalil materi, ker mu je podarila življenje, čeprav so ji zdravniki svetovali splav.
Za zaključek smo prebrali pesem Toneta Pavčka PROŠNJA iz zbirke pesmi treh Pavčkov: Toneta, Marka in Saše. Pesnik je pesem, ki je bila najprej objavljena v zbirki Sanje živijo dalje, vsebinsko rahlo spremenil, formalno pa povsem preoblikoval.

Dajte vse rože tega sveta, vse rože – ženam, ki bodo rodile!
Jagode prošenj so dozorile na ustnicah malih otrok, dečkov in deklic, nikoli rojenih: Radi bi tekli po tratah zelenih za pisano srečo metuljev rumenih, radi bi rasli ko trave, ko jelke, zrli v oblake, poslušali pesmi rojstva, ljubezni, ljubezni, življenja in ne samo smrti, ne samo smrti …
In onemeli so, vame zazrti drobni obrazi malih otrok, in spet se je zganil gozd drobcenih rok, kot bi se ustne velike zganile:
Dajte vse rože, dajte vse rože materam, ženam, da bodo rodile.

mag. Alenka Hoefferle Felc, dr. med., voditeljica okrogle mize


Vabilo k ogledu TV reportaže o konferenci FEAMC 14.-17. 3. 2019 v Sloveniji:
Preklopite na https://4d.rtvslo.si/arhiv/obzorja-duha/174607156 . Blagoslovljeno gledanje in poslušanje!

(Tu objavljeno 20. 5. 2019)